Rumi je perzijski pesnik ljubezni, modrosti in vrnitve v večnost. Je tudi ustanovitelj plešočih dervišev, ki so se s pomočjo glasbe in plesa prepustili v “božjo zamaknjenost”. Njegove pesmi odsevajo človekovo ločitev od vira stvaritve in soočenje s smrtjo. Njegove pesmi pomagajo razumeti, kaj pomeni biti živ, pomagajo razumeti naše iskanje ljubezni. Prepustite se njegovim besedam, ki se bodo dotaknile vaše duše in vašega srca. Naj vam pomagajo razumeti življenje, da ga lahko užijete v vsej svoji polnosti in čudovitosti.

Človek je gostišče,

kamor vsako jutro pride nov gost.

Veselje, žalost, sovraštvo

ali trenutek zavedanja

so nenadejani prišleki.

Izrazi dobrodošlico vsakomur,

četudi te obiščejo jok, bes in obup,

prinesejo v tvoj dom razdejanje

in ti uničijo pohištvo.

Sprejmi slehernega od njih

s spoštovanjem,

saj bo hišo morda počistil

in naredil prostor za novo srečo.

Če si iskren,

če želiš, da se Resničnost zate uresniči,

izberi smrt in pretrgaj kopreno;

ne smrt, ki vodi v grob,

temveč smrt, ki je preobrazba,

in te vodi v Svetlobo.

Kdor je zaljubljen v ta svet,

ljubi samo žarke,

ki sijejo na pozidano steno.

Ne prepoznava,

da sijaj ne prihaja od zidu,

temveč od sonca.

V svojem srcu je naklonjen steni,

zato ob sončnem zatonu,

ko žarki izginejo,

doživlja obup.

Naj ti povem, kako je človek nastal iz gline;

Tako, da je Bog glini vdahnil duha Ljubezni!

Naj ti povem, zakaj nebesa večno krožijo;

Ker jih Božji Prestol napolnjuje s svetlobo Ljubezni!

Naj ti povem, zakaj se noč s kopreno prekriva;

Zato, da bi svet zapeljala v vernikov šotor Ljubezni!

Lahko razkrijem ti vse skrivnosti stvarnosti;

Ker razkritje vsake zagonetke je samo Ljubezen!

Pleši, ko si zlomljen.

Pleši, ko si strgal okove.

Pleši sredi boja.

Pleši v svoji krvi.

Pleši, ko si popolnoma svoboden.